Spodbujanje podjetništva v lokalnem okolju

V podjetniškem smislu se je marsikateri pristop obrnil na glavo. Včasih se je poslovalo v lokalih, trgovinah, podjetniki so odpirali pisarne, poslovalnice, obrate – danes še vedno, kljub gospodarskemu razcvetu, težko zapolnimo poslovne prostore.
Marsikatera podjetniška ideja se res začne v garaži, pogosto pa nadaljuje na kitajskem. Storitveni poslovni modeli so prav tako fleksibilni, saj ob zasičenosti vsega z vsem, najpogosteje preživijo zgolj najbolj vitki. Velik del podjetniške iniciative pa se je usmeril v reševanje težav informacijske tehnologije, spletne storitve, spletno oglaševanje, spletno poučevanje, itd. Vsa ta podjetja (ali posamezniki) imajo bistveno drugačne potrebe, kot podjetniki včasih.

Temu je tudi pripisati razvoj in uspešnost raznih oblik ekonomije delitev. Bolj kot imetje je važno početje, fizična prisotnost se lahko nadomesti s spletno oz. v obliki aplikacije.

Da je sprememba edina stalnica je sicer že dolgo znan slogan. Daleč najbolj pa drži ravno za malo gospodarstvo. Tu se zadeve ne ponavljajo iz leta v leto, ni stalnih projektov, ni oddelkov, ni zaposlenih za nedoločen čas. Zadeve so dinamične, dinamika pa se meri v mesecih. Danes si, čez en mesec te ni oziroma si drugje, morda na drugem koncu sveta – če ne fizično pa prisoten virtualno.

Kot se večkrat izpostavlja, je mikro-malo in srednje podjetništvo eden najpomembnejših nosilcev gospodarskega razvoja – zato se morajo tudi lokalne in državne oblasti s svojim servisiranjem temu prilagoditi.

Izpostaviti bi bilo tri zadeve:

-          Spodbude za začetek in razvoj malih podjetij

-          Implementacija tveganja kot del uspešnosti

-          Fleksibilno in odzivno okolje

Zavedati seje potrebno, da imajo vložki v gospodarstvo – neposredni in posredni – multiplikativne učinke. Nekaj spodbude lahko ustvari bistveno več, kot pa je bil osnovni vložek. Sofinanciranje ali celo financiranje v celoti raznih ukrepov za spodbujanje podjetništva, bo zaokrožilo, denar se bo porabljal, ustvarjala se bodo nova delovna mesta, na koncu pa bo tudi več pobranih davkov in prispevkov ter manj izdatkov za socialo. Poleg tega bodo občani zadovoljni in z veseljem potrjevali nove mandate, tistim, ki so se tega spomnili in jim to omogočili.

Seveda pri tem ne gre brez prevzema dela tveganja. Vendar tako je – že pregovorno je potrebno jajca razdeliti v več košar. Pri podjetništvu oz. ukrepih za spodbujanje le tega je prav tako. Nekaj idej bo izvedenih, nekatere ne bodo nikoli. Od izvedenih jih bo precej propadlo ali v nekaj mesecih zatonilo. In ves ta »neuspeh« je namenjen temu, da pa se v nekaj letih nekje pa le poklopi – in zaživi nova uspešna zgodba.

Vse to pa je potrebno spremljati in razvijati, skladno s sprotnimi potrebami. Slednje se spreminjajo in se lahko v nekaj mesecih ali letih popolnoma obrnejo. Odziv na to mora biti hiter in pozitiven. Deležniki morajo sprejeti novo realnost in jo pozdraviti oz. najti način, kako iz zadeve skupaj nekaj odnesti.

Informacijska doba je danes že za nami. Informacije, ki smo jih včasih težko našli, so z nastopom interneta dosegle vrhunec dosegljivosti. Nekaj klikov in že izvem vse o vsem. Pa je to zares vrhunec informacijske dobe, ali morda prej njen konec?

Ob tovrstni poplavi in lahkotnosti postaja vrednotenje in kritična drža do razpoložljivih informacij ne zgolj lastnost pikolovskih, temveč prej nujnost vsakega posameznika. Ravno v zadnjih obdobjih lažne novice in uporaba netočnih ali celo  popolnoma izmišljenih podatkov (zgodb), puščajo tako močne posledice, da jih bomo slej kot prej čutili vsi. Močno se čutijo že na globalnem političnem parketu, vsekakor pa tudi vsakodnevni ogled medijev, reklamnih sporočil ali pa spletnih objav (in komentarjev), pove, da niti približno ni vse resnica. Pravzaprav je bolj vprašanje nasprotno – kaj sploh še je resnica?

Zato lahko danes, kot nam govori zdrav razum, utemeljujejo pa tudi strokovnjaki – na primer priznan Italijanski filozof Gloria Origgi – govorimo o tem, da ugled postaja glavni steber kolektivnega znanja oz. kolektivne inteligence. Namesto o informacijski dobi, bomo morali razmišljati v kontekstu dobe ugleda.

Iz tega lahko vzamemo, da morajo deležniki svoj fokus in način delovanja usmeriti v zagotavljanje pravih informacij na prav način. Spodbude za podjetnike morajo priti čim bližje njim, sporočilo mora biti, da so odprti za tveganja  in da smo vsi skupaj pripravljeni prevzeti odgovornost na neuspeh, saj vemo, da bo iz tega sledila tudi kakšna pozitivna zgodba. In ker podjetništvo ni statično, je potrebno zbirati kompetenčne in »zdravo-razumske« informacije, predno se oblasti pokažejo s svojimi izkaznicami. Ko bo tok informacij ustrojen na ta način, bodo podjetniki z veseljem trkali na vrata uradnikov, ki jim bodo pomagali do uresničitve idej, oboji pa bodo (tudi po kakšnem neuspehu), želi sadove.
Komunikacija in odločno nastopanje ter podajanje informacij na podjetnikom prilagojen način, skozi »ugledne« kanale in načine, ki jih dejansko dosežejo je pri tem še kako pomembna.