Intervju z Dominikom Černeličem

Pred leti smo opravili intervju s podjetnikom, z zelo nadebudno osebo, ki pravi »moramo sanjati in tem sanjam slediti, nobena stvar ni prevelika, da se ob močnem prizadevanju ne bi uresničila.« Kaj več o sebi in svojih ciljih pa bo povedal kar Dominik sam.

O Dominiku

Sicer izkušen podjetnik, ustvarjalec in vizionar, trenutno je polno zaposlen kot z različnimi projekti na primer domDesign (tm). 

Mogoče za začetek kratka predstavitev Dominika Černeliča za vse tiste, ki te še ne poznajo?

Pravzaprav nisem povprečen vsakdanji deček. V moji glavi se je že dolgo nazaj nekaj zaskočilo in to se odraža v tem, da skoraj na vsakem področju nekaj počnem. Primarno se ukvarjam z oblikovanjem, predvsem z ustvarjanjem blagovnih znamk, celostnih podob, grafičnim, notranjim, industrijskim, modnim dizajnom. Ustvarjam pod imeni dveh studiev Domdesign za Slovenijo ter Provoco predvsem za tujino. Sem vodja plesne skupine Akrobatik Breakers, kjer tudi sam plešem, ukvarjam se z glasbo kot tekstopisec in vokalist, moj cel spekter dejavnosti pa bi tule kar s težavo opisal.

Kot je očitno iz tvojega odgovora si zelo zaposlen ter tudi vsestransko nadarjen. Kako je prišlo do tega, da si razvil toliko talentov? Nekateri niti niso tako zelo povezani. Se strinjaš?

Vse je posledica mojih mladih let, ko sem treniral gimnastiko, obiskoval glasbeno šolo, razne krožke na osnovni šoli. V meni so se razvile neke želje, ki se jih do danes nisem uspel odreči in se v meni samo še bolj razvijajo. Res so se mi zdele te stvari na začetku nepovezane, vendar sedaj vidim, da bolj povezane skoraj ne bi mogle biti. Namreč čisto vsaka tudi najmanjša stvar, ki sem se jo v življenju naučil, mi danes pride prav. Ravno zaradi tega sem tudi tako močen na področju, ki me najbolj zanima. To je snovanje blagovnih znamk. Tukaj moreš biti v enem oblikovalec, arhitekt, poet, filozof, psiholog, ekonomist in še marsikaj. Na primer moja poezija in pisanje besedil mi pomagata pri snovanju zgodbe za neko blagovno znamko, plesno znanje pa mi daje nov zagon, kreativo, sprošča mojega duha.

Če se sedaj osredotočiva bolj na tvoje študijsko obdobje. Kakšne izkušnje si si pridobil na tvoji fakulteti. Seveda me zanima predvsem s stališča timskega dela kakšne so tvoje izkušnje?

Pomembnosti timskega dela sem se zavedal že prej, na fakulteti pa dajemo takšnemu delu velik poudarek. Vsak, ki želi biti ustvarjalec, tudi sam slej ko prej spozna, da sam ne more veliko narediti in da se s številom ustvarjalcev, ki skupaj delujejo, produktivnost eksponentno veča. To je pravzaprav moja lastna hipoteza, kjer skušam dokazati, da eden naredi eno enoto dela, dva štiri enote dela, tri devet enot itd... Seveda pa je tu najpomembnejše, da vsi, s katerimi delaš, enako dihajo ter za isto stvar, z isto energijo. Le v tem je prednost timskega dela, drugače pa je lahko tudi ovira, če člani tima zavirajo proces.

Mogoče kakšna zanimiva dogodivščina iz fakultete v povezavi z današnjo temo? Kakšna anekdota?

Najbolj zanimivo je, kadar skupaj gradimo makete, ko skozi celodnevno delo, ki se prelevi v nočno, tvoje telo gre skozi vse stadije počutja. Od začetne zagnanosti in otroške navdušenosti, do totalne nezainteresiranosti, slabosti, zdolgočasenosti, do obupa, tudi jeze, kadar gre kaj narobe. Ko je par ljudi na kupu tako, se dogajajo zanimive in nepojasnjene stvari. Na koncu pa se zna zgoditi, kot se nam je v prvem letniku pri Osnovah tehniške mehanike, da nam je profesor preobtežil lesen most, seveda nalašč in naša briljantna konstrukcija je končala klavrno kot naši nasmehi.

Se ti zdi, da je takšnega dela na Fakulteti za arhitekturo dovolj? Ali ga je sploh smiselno izvajati?

Zdi se mi da takšnega dela nikoli ni dovolj in tudi ni dovolj ga samo izvajati na šoli. Predvsem v glavah študentov ustvarjalcev mora biti interes. Velikokrat se tudi srečujem z nevoščljivostjo, ker se nekateri zapirajo vase in bi radi vse zase. To je narobe in vidi se povsod v Sloveniji. To je tudi velik problem arhitektov, ker eden drugega zaničujejo in tako, nihče ne more nič narediti, namesto, da bi se podpirali in vsi bi naredili veliko. Ko enkrat stopiš v svet in vidiš, koliko je potrebe po sposobnih in ustvarjalnih ljudeh, potem začneš samo iskati talente, ljudi s katerimi lahko delaš. Skratka nihče ni konkurenca, vsi so lahko le partnerji.

Prej si že omenil, da imaš svoje podjetje. Ali si ti osebno tudi zagovornik timskega dela kot oblike delovanja podjetja? Verjameš v to, da lahko s timskim delom dosežeš več ali si bolj »lonely rider«?

Niti pod razno nisem „lonely rider“. Sam ne moreš nič. Pri Domdesignu tudi sodelujem s partnerji, tako ustvarjamo boljša dela in lahko naredimo več. Vendar prav sedaj takšen proces poteka v našem studiu Provoco. Tu želimo poiskati vse talente v Sloveniji, ker jih imamo ogromno ter jim dati priložnost, da uspejo. Z vzajemnim učinkom želimo priti na vrh in verjamem, da nam bo to tudi uspelo. Trenutno se ukvarjamo s snovanjem oblačil za borilne športe. Sami smo oblikovalci, nismo pa najboljši grafiki. Tako iščemo talentirane risarje, da se nam pridružijo. S kombinacijo oblikovalskega znanja ter dobrih risb, smo sposobni ustvariti najboljše izdelke nasvetu. Takšna je tudi prihodnost za podjetja. Nihče ne potrebuje več „lonely riderja“, ki ti naredi eno stvar, nekomu drugemu pa moraš vse še enkrat razložiti, da ti naredi drugo, na koncu pa še ne bo v isti zgodbi. Zato je potrebno zgraditi time in podjetja, ki so sposobna nek projekt speljati v celoti. Naročnik mora izraziti le željo in zagotoviti sredstva, drugo pa narediš ti in to lahko edino, če imaš okoli sebe strokovnjake z različnih področij.

Ali lahko primerjaš timsko sodelovanje na faksu s temi izkušnjami, ki si jih sedaj pridobil kot samostojni podjetnik? Ali se teorija in praksa, po tvojem mnenju, zelo razlikujeta? Ali opaziš kakšne razlike?

Mislim, da je to odvisno tudi od posameznika, koliko zna to teorijo uporabiti v praksi. Izhajam iz tega, da veliko kolegov oziroma ljudi na splošno ne zna ceniti dovolj timskega dela oziroma ne čutijo potrebe ali pa se ne zavedajo prednosti. Skratka najprej je potrebno odstraniti miselne ovire pri vsakemu, nato pa se lahko pogovarjamo o pravem timskem delu. Biti član tima pomeni riniti tim naprej, dati svoj presežek in skupek vsega je nadpovprečen rezultat. Teorija pa je kot vedno različna od prakse, saj pravi tim temelji na medsebojnih vrednotah in odnosi med sodelavci. Vsi morajo biti eno na človeški ravni, ni dovolj le delati skupaj.

Mogoče še kakšna zanimiva dogodivščina sedaj iz poklicnih izkušenj? Si mogoče imel kakšno težavo pa si jo timsko premagal?

Vsak dan se srečujem s težavami in kadar imaš nekoga, na katerega se lahko nasloniš, nekoga, ki ti krije hrbet, vse težave odpraviš z lahkoto. Včasih je to le nasvet, včasih, fizična pomoč, včasih je potrebna motivacija. Trenutno najbolj aktualno je naše delo za podjetja v Hong Kongu. Tam imajo drugo kulturo in pri komunikaciji z njimi, velikokrat naletimo na kakšne stvari, ki jih moramo skupaj razmisliti, preden lahko odgovorimo. Npr. s podjetjem nas komunicira več, vendar moramo vedno skrbeti, da smo vsi na tekočem z vsemi zadevami in da vedno dajemo enako sporočilo ven. Nerodno bi bilo, če bi se eden dogovoril za takšno ceno, drug pa z drugim za drugačno. Zaradi timskega pristopa takšnih težav nimamo in ne funkcioniramo kot nepovezani posamezniki, ampak kot skupina. In tako skupina, v tem primeru Provoco postaja blagovna znamka, kjer se skupina ljudi združi v eno, oddaja eno energijo in to se zasidra v možganih naročnikov, javnosti...

Na tvoji spletni strani imaš navedenih kar nekaj ljudi s katerimi sodeluješ. Kako poteka to sodelovanje? Se dobite in skupaj iščete rešitve ali so posamezniki takšni strokovnjaki, da sami opazijo težavo in tudi sami najdejo rešitev? Se takšen način obnese?

Odvisno. Moji tesni sodelavci z menoj sodelujejo tako rekoč v celi fazi projekta. Delamo skupaj ali pa preko interneta. Se dopolnjujemo, skupaj iščemo rešitve, pridobivamo ideje...Ideje snujemo pravzaprav med sprostitvijo, ko smo v klubu, na pijači, takrat nam možgani najbolj delajo. Dogovorimo se za plan dela in teh rokov se držimo. So pa tudi partnerji, ki jih potrebujemo samo pri določeni fazi projekta, ali pa poiščemo vedno nove ljudi, odvisno na katerem področju jih potrebujemo. Fotograf se po navadi vključi, kjer je potrebno fotografirati, ni pa vključen v celem procesu. Pri iskanju rešitev in tudi pridobivanju idej je zlato pravilo, vsaj za nas, pogovor. Več glav več ve in težko je tako skreniti s poti.

In še mogoče kakšen nasvet za konec...

Predvsem želja, da bi čim več mladih pri nas ustvarjalo in izražalo željo po ustvarjanju. Živimo v majhni državi, ampak imamo nekatere najbolj talentirane ljudi in nekatere najboljše strokovnjake na različnih področjih, tako da smo sposobni velikih stvari. Čim prej moramo nehati z zavistjo in nevoščljivostjo eden do drugega in se začeti združevati, si pomagati. Ne smemo tekmovati eden proti drugemu, ampak v svet iti eden z drugim. Na svetu ni prostora za takšno spodbijanje, ker je potreba po kvaliteti vedno prisotna in vedno večja. Moramo sanjati in tem sanjam slediti, nobena stvar ni prevelika, da se ob močnem prizadevanju ne bi uresničila.

INFO: Dominik Černelič ima svoje podjetje Domdesign kjer lahko izveste še več o našem današnjem gostu (www.domdesign.eu)

Avtor: Sandi Keber, dipl.ekon. (UN)

Vse pravice pridržane. Noben del članka/prispevka se ne sme reproducirati ali kopirati v kakšni koli obliki brez dovoljenja avtorja.